Drage kolegice in dragi  kolegi,

včasih mi očitajo, da preveč razmišljam o šoli. Nemara imajo prav, razmišljam tudi, ko mesim kruh ali čistim kopalnico. Če je preveč, ne vem, vem pa, da o stvareh, ki so del mene in življenja mojih učencev ter mojih otrok, MORAM razmišljati in o njih zavzeti stališče. In sem ga, v zadnjih letih velikokrat, največkrat sama in javno.

Zakaj? Enkrat je meni drag novinar Vasja Jager na vprašanje novinarke, zakaj je kandidiral za predsednika protikorupcijske komisije, odgovoril: “Zato, ker vi niste.”

Z istimi občutki sem pisala vsa javna pisma. Ker sem želela opozoriti na nekaj, na kar drugi niso ali pa so to naredili v varnem zavetju kabinetov.

Odzivi na moja javna oglašanja so bili vedno neverjetni, neznanci so mi zasuli elektronsko pošto, o vseh se je govorilo v medijih, kar mi je dalo vedeti, da nas je mnogo, ki si želimo sprememb.

Z leti sem vse bolj prepričana, da posameznik lahko le opozori na problem in seveda pri tem tvega tudi napad na lastno integriteto, spremeniti pa ga dejansko ne more. Spremenimo pa ga lahko skupaj in zato sem tu, v Učiteljskem združenju Slovenije, in zato vas danes nagovarjam, čeprav je ta nagovor namenjen bolj tistim učiteljem, ki jih moje pismo ne bo doseglo, tistim, ki si nekje v tihih kotičkih src želijo sprememb.

Vi, ki berete moje pismo, ste že korak pred njimi in upam, da se vidimo na 2. vseslovenski konferenci Učiteljskega združenja 28. junija 2017 in da boste iz svojih sredin pripeljali še koga. In vabim vas, da se nam pridružite in postanete člani Učiteljskega združenja: http://uzs.si/postani-clan/.

Vse dobro, obilo energije in prijaznih nasmeškov, ki jih boste delili s svojimi učenci, vam želim.

Bojana Potočnik